the view

tag here is the sweet james and i have no clue how many words are in this post. ;3

če želiš delovati uspešno, moraš poznati okolico in ljudi okoli sebe. naukov, ki ji jih je s smrtno resnim izrazom  na obrazu že od otroštva njen oče počasi, kot da ne bo razumela, govoril naravnost v obraz, je bilo precej. skoraj preveč, da bi si jih lahko vse zapomnila. toda tega, tega ji je ponovil največkrat. bil je bolj pomemben. če ne poznaš okolice, ti tudi vse znanje o ubijanju ne pride prav. "sage poznati moraš okolico!" ji je stalno zatrjeval. "vedno preveri okolico!" čeprav ji je šel s takim neprestanim govoričenjem včasih pošteno na živce in ga je rada na samem potem s spačenim glaosm tudi oponašala, se je je kot kaže prijelo. to je namreč bilo vedno prvo kot je storila. in clipperton ni bil nobena izjema. več časa je ugotavljala kako bi najhitreje spoznala vse v enem kosu in končno našla pravo ršeitev. že več dni ga je opazovala, kako je vodil turiste z obrazom, spačenim od zanimanja po plaži in drugih predelih mesta. izgledal je tako mlad, naiven in oh, naravno tak, da ji bo brez problema pomagal. le pravo pot je morala ubrati. james deveraux. nikoli se ni ravno počutila kot kakšna nora zalezovalka, saj ji je zalezovanje pač v letih opravljanja umazanega dela prišlo v kri. za sposobnost igre, pa je menila, da ji je prirojena. ni ji bilo težko zaigrati nedolžne turistke, čisto izgubljene v velikem mestu in s sanjskim nasmehom na obrazu. tako se je takoj, ko je videla da se je popolnoma sam odpravil od doma, odpravila še ona in upala, da se ne namerava dobiti s kakšnim znancem. toda hitrost njegove hoje ni kazala da bi bil kam namenjen. šel je zgolj na sprehod. ona pa je pograbila prvo priložnost, ki se je ponudila. z zmedenim izrazom na obrazu, ozirajoč se po stavbah in zemljevidom, ki ga je navidezno zmedeno obračala po rokah, se je kot po naključju napotila proti njemu z druge strani mosta in pri tem skrbno pazila, da je vse izgledalo precej nedolžno. kot recimo to, da se je zaletela vanj. "oh moj bog, tako mi je žal!" se je, ko ju je odbilo narazen hitro obrnila in hitro pobrala zemljevid s tal in ga pričela neizkušeno zlagati in obračati. "oh ti presneta reč, gospod zares mi je žal, bolj bi morala paziti." ponudila mu je nasmeh, poln opravičevanja.

končno vsaj en prost dan po dolgem tednu. ta je bil naporen, saj je prišla sezona, ko se je nabralo največ turistov in sploh študentov v programu erasmus. seveda, proti spoznavanju novih ljudi ni imel james prav nič proti, vendar je ob misli na prost dan začel razmišljati, kaj naj počne. naj koga pokliče in gre z njim v kino, na pijačo, kamorkoli? ne. ljudi je imel nekako dovolj, sploh pa ga je mučil hud glavobol, ki se ga je zagotovo lotil samo zaradi glasnih, veselih turistov. zjutraj si je na hitro pripravil kavo, ki je izginila iz skodelice v petih minutah. hitro si je oblekel neko foxovo majico in oprijete rdeče kavbojke, obul si je pa neke all starke temne barve - še sam ni vedel, kakšna barva je to bila. olivna? pojma ni imel. zaprl je vrata hiše, ki jo je zaklenil, kasneje pa so se ključi že znašli na tleh pred vrati, za nekim kamnom, kjer jih je skrbno skrival. namreč, ni želel izgubiti edinih ključev njegove hiše. roke je zatlačil v žep, pogledal v tla in se odpravil na levo, po pločniku in se oziral predse. zatekel se je na bližnji most in brez da bi gledal, komu stoji v napoto, hodil naprej, ter začutil rahel udarec, ki ga je ponesel za korak nazaj. zagledal se je v prikupno rjavolasko, ki se mu je opravičevala. ''ah, ne skrbi, dobro je.'' podaril ji je tolažen nasmešek, če ne bi temu prej rekli očarljiv nasmešek. ''oh, ne razburjaj se, vse je dobro.'' opazil je, da je v rokah držala zemljevid in takoj pomislil, da je pred njim morala stati turistka. ''hm, morda kaj iščeš - stavbo, trgovino, karkoli?'' nekoliko je upal, da mu bo odgovorila z ''da'', saj se ne bi branil dejstva, da bi ji razkazal otok. in sploh, se morda bolje spoznal z njo.