tree path

njegov pogled je videl vse možno - tiste poparčkane ljudi, ki so hodili po parku, 'wanna be' mlada dekleta, ki so glasna hodila po ulicah s kupi nakupovalnih vrečk v rokah. sam pa je imel pri sebi le telefon, še ta pa je bil shranjen v žepu, kamor so v tem trenutku segale tudi njegove roke. namreč, dan ponovno ni bil najbolj poleten, nebo pa je bilo sivo kot še nikoli. sprehajal se je mimo tistih pisanih izložb, polnih oblečenih lutk in mimo neke knjigarne, ki je prav na ta dan praznovala deset let. takoj se je odpravil iz tistega dela otoka in se odpravil tja, kjer je bilo najbolj hrupno - na ulico. imel je občutek, da ima telefonski klic, zato je telefon hitro potegnil iz žepa, ter imel v levem zgornjem kotu majhen znak za neodgovorjen klic. lucia. poklical je nazaj in čakal, da se mu javi. ''lucia? hej, si me klicala?'' ta mu je povedala, da se želi z njim nekje dobiti, zato je takoj privolil in se napotil k eni izmed mnogih poti, ki so jo obdajala drevesa. tam je bil prej, kot bi človek mislil, roke ponovno potisnil v žep in se počasi sprehajal, dokler ni v bližini zagledal svetlolaske s tistimi močno obrobljenimi očmi, ki so ga od nekdaj motile na njej.

''hej,'' ji je rekel nasmejano, brez da bi jo objel kot ponavadi. ''je kaj nujnega?'' počasi sta se začela pomikati naprej, sam pa je gledal v tla in opazoval njegovo hojo.

še en dolg dan, poln sedenja ter poslušanja. lucia je morala nadoknaditi zaostanek v šoli, saj je nekaj dni preživela kot katherine. na žalost svojega preskakovanja iz ene v drugo osebo ne more kontrolirati. bil se mračen siv dan. natanko takšen, kot jih je lucia imela rada. sonce ni bilo zanjo, saj sploh ni porjavela, kvečjemu jo je opeklo. najljubše so ji seveda bile nevihte. a na tak dan je po navadi brala ali bila v telovadnici. v tem primeru pa se je napotila k učitelju, da ji pove kaj so delali ter kaj mora narediti. malce več kot običajno. ni bilo dvoma, da tega ne bi naredila, le želela si je malce spočiti od vsega. samo ležati ter nič početi. biti normalna. a seveda je to vse njej nedosegljivo. takoj ko je končala je naročila kavo ter poklicala jamesa. nekako mu je vedno uspelo, da jo je spravil v dobro voljo. pa tudi nekaj drugega. ni znala razložiti(kar je pri njej redkost). neka želja po bližini in družbi.  malce se je namrdnila, ko ni dvignil ampak se je odločila, da ji to ne bo pokvarilo dneva. kmalu jo je poklical nazaj. kot pričakovano. lucia je znala precej dobro predvideti početje ljudi, še posebej ko jih je dobro poznala. "hej james. ne, ugrabili so me in to je v resnici posnetek. ko ga boš slišal bom verjetno že v kaliforniji ali pa mrtva." je malce sarkastično odgovorila. vedela je, da ne bo nasedel, ampak včasih se je rada pozabavala. hitro mu je razložila, da bi se rada nekje dobila, potem pa predlagala pot, ki je bila popolnoma obrasla z drevesi. ni vedela zakaj, ampak ta kraj je imela rada. kot da se je nič ne more dotakniti.
nasmehnila se je, ko ga je zagledala. sicer je bila malce začudena nad neobičajnim vedenjem, ampak ni nič rekla. "pozdravljen." ga je pozdravila. "no, saj sem ti povedala, da so me ugrabili." se je navihano nasmehnila. potem pa je skomignila. "ne. mora res biti nujno, če se želim malce družiti s tabo, ko nimaš nekega nujnega dela?" pogledala je naokoli. zares je oboževala ta kraj. imela je občutek, kot da je v drugem, boljšem svetu.

imel je nek čuden občutek, ki se ga je lotil. razmislil je, na kakšen način ji naj vrne malce ponorčevane besede in se le spomnil: njenih oblačil ni nikoli maral, saj niti približno niso bila njegov stil. sam je bil bolj uglajen in če bi moral kdaj obleči oblačila v takšnem stilu.. no, raje bi se ubil, kot naredil kaj takega. ''morali so te res mučiti.'' pomignil je na njene hlače, ki so bile na delih strgane. ''ah, ponavadi me rabiš za pomemben pogovor.'' namrdnil se je in hodil naprej. med njima je bil prazen prostor, skozi katerega je mogel le zrak - kakšen meter in pol. namreč, se dekletom, mlajšim od dvajset let ni želel približevati. morda zveni neumno, vendar si je v mislih izdelal svoj bonton, ki zanj velja ne glede na to, kje je ali kaj počne. po dolgem premoru tišine je ponovno spregovoril. ''no, povej kaj. danes sem bolj tih, zato lahko zgrabiš priložnost, ki ti je ponujena.'' kotičke ust je za trenutek privihal navzgor. roke je imel kot kip, zataknjene v žepe hlač, ki so mu na mestih visele iz telesa. gledal je v tla in hodil nekam po svoje, da mu je dekle le sledilo. ''imaš kakšne novice? morda to, da si koga spoznala, morda koga, ki ti pomeni malo več?'' prav rad jo je zbadal z besedami, ker je včasih postala precej tiha in jo je oblil val sramu. in ob tem se je prav rad nasmejal.
note: sorry, i have no idea, what to write. ''/