room n. 01

for amazing james  

naše življenje je kot hišica iz kart. vsak naš korak, naše dejanje mora biti previdno in premišljeno saj lahko že ena napačna poteza uniči vse kar smo gradili. a tudi če … spomini ostanejo. nekje globoko v naših srcih v naših mislih. včasih preprosto pozabimo nanje. včasih se nam zdijo preprosto nesmiselni, ker je že minilo toliko časa. včasih pa ob mislih nanje čutimo grozno praznino. kot skriti delčki, ki zabolijo vsakič ko pridejo na plano. težko bi bilo reči kaj smo občutili takrat ali kaj občutimo zdaj. so naša čustva ista. najhuje je, ko vemo, da bi morali nekaj storiti pa nismo. da bi razjasnili zadevo. ko si želimo,da bi bila čustva … vse prej kot zamotan klobčič. ko čustva iz preteklosti in sedanjosti trčijo skupaj v enem samem trenutku. ko pride čas, da postavimo same sebe pred dejstvo, kaj zares čutimo, občutimo.
avery je nervozno grizla konico svinčnika medtem, ko se je trudila, da bi bila kar se da uspešna pri ponavljanju snovi. vsake toliko časa je s kotičkom očesa ošinil uro in upala, da bo čas tisti, ki ji bo dal razlog, da bo nehala. ampak kazalec se nikakor ni hotel premakniti naprej. učenje ji ni predstavljajo večje težave ampak tokrat se nikakor ni mogla zbrati. misli so ji ves čas bežale nekam drugam. bila je popolnoma zmedena. vedno je znala pomagati drugim in vedno je znala razvozlati probleme. ko pa ji prišla do svojih psiholoških težav pa se je počutila ravno tako, kot bi si slepec poskušal razložiti kaj je modra barva. preprosto nemogoče. glavo je imela polno misli in ni vedela na kaj se naj osredotoči. njena čustva so bila … mešana. sicer pa kako se boš počutil ko srečaš po nekaj letih osebo s katero si že takrat nisi bil na jasnem kako čutiš. ko si zbegan že takrat kako naj se za vraga počutiš zdaj. ponovno snidenje je bilo kot velika eksplozija v averyinem življenju. james je bil prijeten fant, ampka avery… spremenila se je in sem je prišla, da bi poiskala sestro in da bi reševale stare ljubezenske težave, ki takrat niso ravno zvenele kot ljubezenske. v drobcu zamegljenih misli je poskušala razločiti kaj je takrat pravzaprav občutila. ni razumela zakaj jo je ponovno srečanje tako begalo, saj ni ničesar čutila do njega ali pa je bil ravno v tem problem … ker je. svinčnik od katerega je bolj malo je spustila na knjigo in jo zaprla. dovolj ima za danes. vso to učenje je postajalo nesmiselno, neučinkovito in postala je lačna. z bosimi nogami se je sprehodila do kuhinje. med majhno izbiro je poskušala najti nekaj enostavnega in predvsem hitrega za pripravo. naposled se je odločila za testenine z omako. zavrela je vodo in vanjo vrgla pest špagetov, nato pa segrela omako v mikrovalovni pečici. vsake toliko je premešala brbotajočo kepo testenin in se pri tem prestopala iz ene noge na drugo, ker  hladne ploščice niso bile nič kaj prijazne do njenih bosih nog. medtem, ko je pripravljala kuharsko ˇmojstrovinoˇ je nekdo pozvonil. presenečeno je spustila žlico na pult. nikogar ni pričakovala, no nikogar, ki bi vedela zanj. sprehodila se je do vhodnih vrat in prijela z kljuko, še prej pa skozi majhno odprtino ošinila kdo bi lahko bil. v istem trenutku je imela občutek, kot do stoji v ognju in da so jo polili z ledeno mrzlo vodo. prebledela je. james je bil. ljubi bog. saj ni ali pač več kot očitno, da je ugotovil kje živi. kaj hoče, kaj počne tu … kaj, kaj kaj …. avery je imela občutek, da ji bo razneslo glavo. kaj se je dogajalo z njo. take se ni poznala. nikoli ni bila panična.  razen zdaj. poskušala je umiriti dihanje in svoje misli. prijela je kljuko, ki se je v tistem trenutku zdela tako težka in odprla vrata. »james … živjo !« poskušala je zveneti, normalno, presenečeno? pa saj je bila presenečena. stal je pred vhodnimi vrati. nekdo, ki je vse postavil na glavo. nekdo ki jo je poznal. ne bi jo smel poznati. nihče. ampak saj ne ve zakaj je tu. za trenutek se je umirila. ni bilo potrebe, da dela paniko. ne za zdaj.   » torej… kako si me našel?« strmela je v njegove oči in skušala odkriti, kam je šla vsa tista odločnost. zakaj neki je čutila strah. zakaj se je počutila, kot da se bo vsak čas sesedla. »ravno sem …« kaj hudiča naj mu reče, da je ravno prenehala z učenje, ker je ves čas mislila na njuno srečanje  in se ni mogla zbrati. » … ojoj … kuhala špagete!« pozabila je, da kuha. bila je mojstrica za kuharske neuspehe, še posebej takšne, ko te nekaj ali nekdo zamoti.  » pridi naprej … »zamahnila je z roko in ga povabila. v tistem trenutku, ko je imela pred vrati bivšega dobrega prijatelja in večerjo na štedilniku se ji je v danem trenutku zdelo najboljša ideja.