starbucks

že od prejšnje noči se ruby nekako ni mogla spraviti k sebi in se prepričati, da bo po vsem tem času spet videla dereka, njenega najboljšega prijatelja. no, če to seveda je še. vse od tiste noči, ko je objokana odšla od njegove hiše, si ni mislila, da ji bo ponovno srečanje vzelo toliko energije. pa saj sploh ni več vedela kako naj fantu pogleda v oči, ne da bi se spomnila tistega nečesa v njegovih očeh ko je odkorakal iz policijske postaje. sama sebe je prepričala da se ji je samo mešalo in ni bilo nič, pa vseeno.. njegov pogled jo je prestrašil, zelo prestrašil. nekako je vseeno zbrala moč, da se je zjutraj zvlekla iz postelje in se pripravila. večji izziv ji je predstavljala njena garderoba oz. izbira oblačil. vse skupaj je porabila nekaj več kot eno uro, samo zato, da je na koncu navlekla nase prvo majico in hlače, ki so ji padle v oči. torbico je večkrat odvrgla, jo pobrala in nato spet pospravila nazaj, samo da jo je lahko spet vlekla iz omare. sploh ni več vedela kaj počne, vse samo zaradi enega fanta. enega fanta, ki ga gleda že celo življenje.
ko je končno hodila proti kavarni, kjer naj bi se dobila je že razmišljala o vseh možnih prizorih. vse se je odvijalo v njeni glavi in bližje ko je bila kavarnici, bolj je naraščal tudi nek občutek, ki ga ni poznala. že od daleč ga je zagledala kako sedi na klopci pred kavarno in zasanjano stremi pred sabo. imelo jo je že, da bi se obrnila in stekla stran, pa jo je vendarle nekaj potegnilo proti znanemu fantu. ko jo je pozdravil je samo stala tam, kot okamenela in strmela v njega. ni vedela ali naj ga objame in se obnaša kot da se tista noč ni zgodila ali kaj naj naredi. sredi njenih misli jo je derek spet prizemljil in ob njegovemu nasmešku se je morala tudi sama nasmehniti, pogrešala ga je in to zelo. "lahko bi rekli da sem vredu, kako si ti? da, res je minilo dolgo časa." mislila je že, da ne bosta več omenjala tiste noči in jamesa, če povemo po pravici je bila kar srečna sama pri sebi. že ko se je samo spominjala vsega skupaj so je ji v očeh nabirale solze in za to, da se ji samo vsedla na klopco in zjokala, je potrebovala veliko moči, ki jo je vedno znova nekje našla. ko pa je spet odprl usta, samo za to da ji je v spomin spet priklical tisto noč, policijsko postajo, njegov pogled, njegov odhod in naslednji dan, ko je izvedela novice. oh.. "to je.. to je super" nekako je na svoj obraz priklicala rahel nasmešek, ki pa ni trajal dolgo. ni razumela, ni razumela zakaj je derek to moral storiti. saj bi se lahko pogovorili ne? vse bi lahko bilo dobro in james bi še bil med njimi. kako naj še kdaj pogleda v oči njegove družine? njihovih prijateljev? spet se je zapletla v misli in samo stala tam, kot da njen duh ni prisoten.

tag: derek <3 | outfit: here | words: 552 | notes: i talk too much :/

še vedno izgubljena v svojih lastnih mislih je ruby bila videti kot telo brez duše, ki ga je nekdo odložil na klopco, nato pa tudi pustil tam. vedno, ko je razmišljala o tem je izgubila vso barvo na svojem obrazu, s tem pa dobila tak čuden občutek v trebuhu, kot da ji bo ravnokar slabo, a do tega nikoli ni prišlo. ko jo je ponovno vprašal kako je ni mogla več zanikati, da je to mislil že s prvim vprašanjem. pa je bilo res vredno da ubožec sedi tukaj sredi mesta medtem, ko mu ruby na dan izliva vsa čustva? toliko mu je imela pa povedati, toliko vsega se je nabralo v njej, pa se ji ni več zdelo vredno, da bi po možnosti imela še en prepir glede teh. že takrat, ko ji je povedal kaj se je res zgodilo ni mogla zadržati v sebi vsega, ki se je v njej nabralo in zaradi tega tudi kasneje objokana odšla od hiše. »derek, to ni nekaj, kar lahko samo 'predelava'.. mislim, se sploh zavedaš da je najin najboljši prijatelj mrtev?« je zavzdihnila in njen pogled usmerila k fantu, ki je sedel zraven nje in kadil cigareto. ruby bi lahko prisegla, da je v njega gledala dlje kot je sploh bila tam, a kaj ko si ni mogla pomagati, ko pa je videti kot da se njegove ustnice ljubijo s filtrom cigarete. kako so se ovile vse okoli da je lahko potegnil dim, nato pa le tega izpihnil. po nekaj minutah samo strmenja jo je spet prebudil iz misli, čeprav si je ruby želela, da je ne bi. besede, ki so prišle iz njega so jo zabolele. ne glede na vse, kar ji je james naredil, ga je še vedno imela rada. »kako lahko to rečeš? ja, dobro, naredil je napako ali dve, pa vseeno derek! človek si ni zaslužil umreti samo zaradi tega!« zavedala se je, da je malo preveč povišala svoj ton in s tem pritegnila poglede mnogih mimoidočih, a je ni ganilo. v njenih očeh so se spet začele nabirati solze, zato se je samo naslonila nazaj na klopco, prekrižala roke in utihnila. ni hotela biti tako čustvena, a kaj ko si ni mogla pomagati. sama v sebi se je mogla malo zasmejati ob njegovem nerodnem povabilu, ampak na zunaj je njen izraz ostal isti. »derek, veš da me ne rabiš vabiti nikamor. pa če te še tako skrbi zame, mislim da večerja ali kosilo tega ne bosta popravila. ampak ja, z veseljem.« uspelo se ji je malo nasmehniti in svoj pogled usmeriti nazaj k njemu. nekaj je bilo na njem, česar enostavno ni mogla razločiti. vedno ga je znala prebrati, vedno je vedela kaj točno misli, kaj čuti, pa tokrat vseeno ni bilo tako, na kar je bila malo jezna. rada je vedela kaj točno se dogaja v njegovi glavi, še sama ni vedela zakaj. ko so zadnje besede prišle iz njegovih ust, se ni mogla pripraviti da bi se zasmejala ali karkoli. on je nekako vedno našel tiste nerodne trenutke, kjer mu je nekako uspelo povedati nekaj čisto tretjega. če je bilo to mišljeno kot šala, je ruby ni ravno razumela oz. se ji ni zdela preveč smešna. pa se je vseeno zasmejala po nekaj minutah, pa ne njegovi šali ampak njemu. srčkano je bilo kako je poskušal vse skupaj obrniti na šalo in ozračje nekako sprostiti, no, očitno mu je le uspelo.

tag: derek <3 | outfit: here | words: 567 | notes: oh well, this is shit