psychologist office

od prvega obiska prikupne psihologinje je minil dober teden. še sam se ni zavedal, kaj za vraga je šel tja delati. sicer je odšel na nekakšen pogovor o njegovi fobiji, a se mu je vendar zdelo, da ni imelo nobenega pomena, saj se do zdaj ni niti za najmanjšo možnost spremenil. vendar je imel vsaj eno dobro korist - spoznal je prikupno psihologinjo, ki je bila po njegovi ocenitvi mlajša od njega. menda ni bila iz otoka, a se mu je to zdelo še toliko bolje. nekako mu je bila všeč in seveda - kdo ne bi hotel ohraniti stike z nekom, ki mu je všeč? nataknil si je črno srajico, za sabo pustil le še zaklenjena vrata hiše in se z avtomobilom odpeljal do bolnišnice, tako bele, neizrazne, kot vedno. zaklenil je vozilo ter ključe zataknil v oprijete rumenkaste kavbojke, si malce razmršil lase in se podal po stopnicah navzgor, v tretje nadstropje. tam je prehodil nekaj hodnikov in lahko dobro slišal, da ima psihologinja pacienta. če se ni motil, ji je bilo ime eleanore - da, res, kar mu je dobro povedalo majhno obvestilo o delovnem času na vratih, v desnem spodnjem kotu lista pa se je nahajal velik podpis osebe, ki jo je želel videti.

zasanjano je strmel v vrata, ki so se v trenutku s hitrim sunkom odprla, iz pisarne pa je stopila ženska višje postave, rahlo objokana, med tem ko je sam kar sijal od sreče. vstal je in počasi potrkal na vrata in se nasmehnil rjavolaski, ki ga je pogledala. ''dober dan.'' nekako nenavadno se je počutil ob pozdravu, saj bi jo najraje pozdravil s prijateljskim 'živijo' ali pa kar 'hej', vendar se je želel vesti kolikor se je dalo uradno. za sabo je zaprl vrata in se počasi usedel na bel stol, ki je stal pred mizo. ''saj se me spomnite - james devereaux, pred tednom dni sem bil tukaj.'' ponovno se je nasmehnil kolikor se je dalo.

tag; james, darlin'



Ko je takole stopala po tlakovani potki, do clipperton-ove bolnišnice, s skodelico kave in aktovko v roki, se je dan zdel povsem običajen. Seveda je lahko samo predvidevala, a pričakovati nekaj oz. nekoga, da ji povsem zmeša glavo, je naravnost nemogoče. Tako se je mirno premikala proti steklenim vratom, katere so jo ločevale od vonja po zdravilih in neizrazitih, zdolgočasenih obrazov njenih kolegov in pacientov. Takoj, ko je odprla vrata jo je zadela toplota, ki se je močno razlikovala od meglenega vremena, ki jo je ob sedmih zjutraj spremljal v st. Mary-ino bolnico. Njeni koraki so odmevali po tihem hodniku tretjega nadstropja, nadstropja njene pisarne. Takoj, ko je odrinila vrata, na katerih je bilo v velikih črkah, poleg delovnega časa zapisano njeno ime, jo je pozdravil nasmejan obraz njene pomočnice. Dekle ji je v roke potisnilo tri mape in ji pojasnila današnji urnik. »prva pacientka?« je vprašala Eleanore, medtem ko je sedla na velik oblazinjen stol za svojo mizo. »Jasmine Florrick. Ravnokar ločena, boleha za depresijo in ima samomorilske misli.« ji je pojasnila svetlolaska. Ele je prikimala in odprla njeno mapo. Najprej ji je v oči skočila slika črnolaske, v zgodnjih štiridesetih, nato pa je ugotovila še, da je ženska delavka v otoškem muzeju. »Kakšen je njen napredek?« je vprašala, ne da bi dvignila pogled. »Končujete s drugo stopnjo psihoterapevtskega zdravljenja.« Rjavolasa psihologinja je ponovila gib s glavo, v znak strinjanja. Pograbila je pisalo in samolepilni listek, ter si naredila nekaj zapiskov, ki ji bodo pomagali pri terapiji. »Drugi pacient je James Devereaux. klovnofobija. Prejšnji teden je bil njegov prvi obisk.« je nadaljevala brez, ubesedene prošnje svoje nadrejene. Ele je odprla še drugo mapo in zagledala nasmejan obraz temnolasega fanta, katerega terapije se je še predobro spominjala. James, se ji je zdel kot nekdo, od katerega bi ona potrebovala terapijo, ne obratno. Pomignila je svetlolaski, ki je še vedno stala ob njeni mizi, da lahko gre in se naslonila nazaj.

»Hvala.« je posmrkala Jasmine, ko je s počasnimi koraki zabuhlih oči, zapustila njeno pisarno. Ele je naredila požirek vode, zadovoljna s svojimi delom. Po vsaki uspešni terapiji, ji je bilo toplo pri srcu in noben občutek se ni mogel kosati s tem. No, morda ljub… »Dober dan.« je odzdravila in pomignila k stolu na drugi strani mize. Le, kako bi te lahko pozabila, so njene misli, spet preskočile časovne omejitve, a  na srečo ne njenih ust. »Klovnofobija, da.« je pritrdila, se naslonila nazaj in prepletla prste. Pogled ji je švignil do mape s njegovimi podatki, čeprav je bil razgled kakšen meter stran, veliko lepši. Eleanore, nehaj. Tvoj pacient je! se je morala opomniti. »Vidim, da zadnjič nisva prišla ravno daleč,« je spregovorila po trenutku tišine. »Najprej mi povej, kako si se odločil za zdravljenje. Te je strah oviral v zasebnem življenju …?« Sploh se ni zavedala, da ga je tikala, česar pri pacientih ne bi smela zanemariti. Toda njen pogled je bil usmerjen naravnost v njegove modre oči, pričakujoč, da ji odgovori.

ko je začela govoriti in je slišal njen glas, je bil še kako zadovoljen. ne samo nase, da je prostovoljno, brez da bi bil naročen prišel, temveč tudi zato, ker ga je tako ljubko odzdravila. z manjšim nasmehom na obrazu je prikimal in sklenil roke pod mizo. ''ne,'' je pritrdil izjavo in se malce zazibal na stolu. zakaj bi moral govoriti o njegovih problemih, ko pa bi lahko njene slišal na kakšni pijači? '''uhm..'' pretvarjal se je, da razmišlja in gledal v tla. ''..v zasebnem življenju? ne. se pa zgodi, da se kdaj na kakšni zabavi pojavijo in takoj odidem.'' odlično, še bolj neumno govori. nekako se ni mogel zbrati, kaj šele igrati v takšni situaciji. ''in seveda bi se tega rad čimprej rešil, to je jasno.'' končno ji je dal nekakšen čuden odgovor, a je vendar bila psihologinja, ki mora razumeti kako je to. čakaj, eleanore, kajne? glave več ni sklanjal na tla, namreč je odnehal govoriti. zato si je upal pogledati predse, v tisto rjavolasko, katere ime je bilo napisano na majhni tablici na mizi - normalno, vse je pregledal. eleanore o'connor. eleanore devereaux? imel je nekakšen resen obraz, čeprav so mu kotički ust segali malce navzgor. ''sicer klovnov ni povsod, kar je normalno, vendar jih vidim bolj poredko in me to nekoliko bolj zmede, saj jih nisem navajen videti bolj pogosto.'' no, končno je preglasil tisto strašljivo tišino, ko je gledal po njeni mizi. ''če jih vidim bolj poredko - je to dobro ali slabo?'' no, zdaj je imela prosto pot, da govori, sam pa bo ob njenih besedah umiral od želje po tem, da bi odšla nekam ven in se rešila te grozljive pisarne, ambulante, karkoli je že bila. za hipec se je ozrl k stenski uri, ki je kazala, da je ura nekaj minut do enajst. saj je njen zadnji pacient, ali pač? ker če je, se res več ne bi branil, da bi odšla kam ven. lahko odnehaš s temi mislimi, prekleto? vendar si ni mogel pomagati. lahko je načutil, da so bile njegove roke nekoliko potne, zato si jih je obrisal v kavbojke in stol pomaknil bližje k mizi.

tag; james, darlin'



Če ne bi bila tako osredotočena, na to, da njene misli ne smejo pobegniti iz nadzora, bi morda ugotovila, tistih nekaj znakov, ki so kazali, da Jamesove besede niso povsem resnične. Ampak je bila. Pazila je, da njene misli ne bi skočile preku mej, kjer bi bil James bolj vpleten v njeno zasebno življenje. Kljub temu, da se je ves čas opominjala na zakon med stranko in psihologom, ji je bila možnost veliko preveč všeč, da bi lahko ustavila svoje možgane. Začela si je gristi ustnico, da bi preusmerila svoje premišljevanje in poskušala ujeti vsako njegovo besedo. Vsaj enkrat jo je ponovila v mislih in si poskušala predstavljati, kako bi reagirala, če na stolu pred njo ne bi sedel ljubek temnolasec, ampak navaden pacient. Poskušala je v mislih prebrskati knjige, ki so govorile o zdravljenju fobij, a so se črke zameglile, saj je bilo edino, kar je videla James in njegov nasmešek. Po njegovih besedah je prikimala, medtem ko je v roke prijela pisalo in v majhen okvirček ob njegovi sliki napisala nekaj nepomembnih besed in se ustavila šele, ko je podzavestno ob njih, z dvema potezama, narisala majhno srce. Za trenutek je ostrmela, ne da bi točno vedela, ali naj se nasmehne ali zavije z očmi, a ga je na koncu počečkala, naprej s dvema prekrižanima črtama, nato močno pobarvano, tako, da ni bilo sledu o od ničemer kar je prej krasilo konec povedi.
Ponovno je prikimala in ujela njegov pogled, že v naslednje trenutku pa svojega povesila nazaj k svoji pisalni mizi. Rahlo je zavihala konice svojih ustnic, ob njegovih nekoliko zmedenih besedah. »Tvoj strah je povsem normalen. Vsi se nečesa bojimo in presenečen bi bil nad številom ljudi, ki trpijo za klovnofobijo. Mislim, da trpiš za zelo lahkotno obliko, zato predvidevam največ sedem terapij, če boš dobro sodeloval, seveda,« je dejala. Čeprav bi veliko raje, z njim preživela veliko več časa, a se je nekje v njenih možganih se je oglasil majhen glasek, ki so ga imenovali razum. Ponovno je načečkala nekaj besedic, nato pa si končno dovolila pogled proti temnolascu. Njuna pogleda sta se srečala in za trenutek predolgo je strmela v zavidljive modre oči. »Mi lahko opišeš občutke, ko se znajdeš v bližini kakšnega klovna?« je vprašala. Ko se je s stolom premaknil bližje k njej, se je nagonsko naslonila nazaj. Razum ji je deloval dovolj močno, da je vedela, kako nespametni so njeni občutki. Ampak problem, ki ga je imela je, da so vseeno obstajali, tudi če jih je hotela prezreti. Svoj pogled je tako usmerila proti njemu, a ga ni več pogledala zares v oči. Bala se je, da se bodo njeni možgani upočasnili in ne bodo več prehitevali njenih ust. Takrat pa bi imela resen problem.